Lipa zelenela je

Mi, njen razred, 8. a, smo peli na pogrebu
Lipa zelenela je, ker jo je povozil tovornjak
Sošolko, preko glave, ki sem si jo upal gledat
V beli srajci, v rokah rože, potem, ko so jo zrihtali
Saj veš, gips in preko malo kože

Za njeno mamo so nosili stol. Jokala je in zlezla skupaj
Lipa zelenela je, ker je nismo imeli radi, je preminila
Naredila edino dobro stvar, da je umrla sredi maja
Se sliši danes zlobno, takrat pa:
Učenci, mir! Namesto fizike bo pevska vaja!

Potem je iz naših spisov vstala lepa, dobra, nagajiva
Lipa zelenela je, in sem lagal, da sva se skrila
V biološki kabinet, med škrgoustko in domače zajce
In sem lagal vsem svojim novim puncam
Da mi je prvo povozil tovornjak
In da, ko sem jo mečkal, je šepetala:
Ne tu, ne tu, ne zdaj, pozneje

Še danes mi prav pride, ko se ga napijem
V kakšni novi in prijetni družbi: Lipa zelenela je
Jim razlagam in zmeraj kaj dodam
Ob njenih dolgih krasnih nogah ji zamerim
Da je ostala rosno mlada in ko se vračava domov
Se spomnim, da sem, ko smo ga zadnjič skupaj pili
Njim o njej že vse povedal
Ne tu, ne tu, ne zdaj, pozneje